a

Spuščanje

Veliko je dogodkov, ki nas zaznamujejo. Nekateri samo malo, nekateri tako močno, da zgradimo 3 kitajske zidove okoli sebe in svojega srca.

Moj zid okoli srca je bil kar močen. Zgrajen iz kamna, obkrožen s kovino in prelit z betonom. Trden, mogočen, varen. Nihče ga ni uspel prečkati, porušiti. Ker ga niti sama nisem znala. Varoval me je pred ranljivostjo. Pred svojo lastno nežnostjo.

Pred sprejemanjem prave ljubezni. Pred čutenjem prave ljubezni. Pred dajanjem prave ljubezni.

Lansko leto sem se počasi začela zavedati, kakšne posledice prinaša takšna varnost. Da težje spustim ljudi k sebi. Da jih težje ljubim. Da jim ne morem dati tega, kar si zaslužijo.

In to vse samo zato, ker sem bila pred 11 leti prizadeta. Ker sem bila ranjena, pa te ranjenosti in žalosti nisem želela čutiti, ampak sem jo rajši zatlačila v dno srca. Da je srce bilo globoko v sebi ranjeno in žalostno.

Moj zid je bil tako močan, da se nikoli nisem želela in niti MOGLA jokati v koloseju. Jokala sem se samo doma, ko sem SAMA gledala filme. Tako da me ni nihče videl ali slišal.

Kako naj čutimo ljubezen, če imamo takšne pregrade? Kako naj čutimo pristno srečo, če se tlačimo v žalost? Kako naj ljubimo, če ne dovolimo, da smo ljubljeni?

Ne moremo.

Čas je bil za spremembo. Da odprem srce, da začutim žalost in rano, da spustim kar mi ne služi.

V sredo je vse prišlo na plano. Šla sem v PARK in samo spuščala. Jokala sem se pred parkom polnim ljudi. Naj vidijo da sem ranljiva. Naj vidijo, da si dovolim ljubiti. Naj vidijo, da sem ljubezen.

In sedaj kažem vam. V redu je jokati. V redu je čutiti. V redu je biti ranljiv. Z ranljivostjo pride nežnost, mehkoba, toplina. Z ranljivostjo pride ljubezen. Vse kar moramo verjeti je, da je ljubezen močnejša od ran. Da jih bo vedno zacelila. In to je naša moč.