a

IZPOVED hehe

Včasih sem res jezna sama nase.

Mam hudo postavo, sem pametna ženska, vem kaj si želim v življenju. Gradim na svojih sanjah, gradim na svoji osebnosti, gradim na sebi. Vem, da sem vredna, vem, da si zaslužim vse najboljše.

A še vseeno pride trenutek, ko si pred osebo NE UPAM biti jaz. Ko si NE UPAM pokazati vsega, ko si NE UPAM izreči vsega. Ko si NE UPAM biti jaz. Ker se bojim? Česa? Zavrnitve?

Ma JEBEŠ zavrnitev. Kdor zavrne mene kot osebo, HVALA. ZAKAJ? Ker sem vredna le najboljšega. Ker si zaslužim le najboljše. Ker imam le najboljše.

In kdor tega v meni ne vidi, lahko odide.

Ali sem žrtev, da se bojim odhoda neke stvari ali nekoga – ker nisem po njegovem merilu?

Ali sem zmagovalka, ki se z ljubeznijo zahvali in spusti ter prepusti življenju, da pelje svojo pot?

Odločitev je moja. Samo moja. In odločam se zase. Da živim sebe v vsej svoji celoti. Da sem jaz v 100 % obliki v kateremkoli trenutki s katerokoli osebo. Da sem zvesta sebi in sem na prvem mestu.